Ste se kot upravljavec ali obdelovalec osebnih podatkov kdaj spraševali, kakšne so možne posledice, če z osebnimi podatki posameznikov upravljate oziroma jih obdelujete v nasprotju z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: “Splošna uredba“)?
Poleg postopkov pred nadzornim organom, ki bdi nad izvrševanjem Splošne uredbe (pri nas je to Informacijski pooblaščenec RS), je ena izmed možnosti, ki vam je na voljo, tudi odškodninska tožba zoper upravljavca ali obdelovalca. Splošna uredba namreč v 82. členu v glavnem določa, da ima vsak posameznik, ki je utrpel premoženjsko ali nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve Splošne uredbe, pravico, da od upravljavca ali obdelovalca dobi odškodnino za nastalo škodo. Vsak upravljavec, vključen v obdelavo, je odgovoren za škodo, ki jo povzroči obdelava, ki krši Splošno uredbo.
V državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju: “EU“), kjer se Splošna uredba uporablja z enako vsebino kot pri nas, je v zadnjem času zaznati trend vedno večjega števila postopkov, v katerih posamezniki zahtevajo odškodnino od upravljavca ali obdelovalca, ki je pri ravnanju z osebnimi podatki kršil določila Splošne uredbe. In tako se je pred Sodiščem Evropske unije (v nadaljevanju: “SEU“) znašel primer UI proti Osterreiche Post, v katerem se je SEU v glavnem ukvarjalo z vprašanjem ali je za prisoditev odškodnine dovolj zgolj golo dejstvo kršitve Splošne uredbe ali se zahteva kaj več?
SEU se je o tem izjasnilo v sodbi C-300/21 z dne 4. maja 2023. SEU je tako po temeljiti analizi določil Splošne uredbe pojasnil, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso izraze iz določbe prava EU, ki za določitev svojega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic EU, razlagati avtonomno in enotno. Pri tem je treba upoštevati besedilo določbe in kontekst, v katerega je bila določba umeščena.
Ker 82. člen Splošne uredbe izpolnjuje te kriterije (tj. ne napotuje na pravo držav članic EU), je za pojma “premoženjska ali nepremoženjska škoda” in “odškodnina za nastalo škodo” treba šteti, da sta avtonomna pojma prava EU in ju razlagati enotno v vseh državah članicah. SEU pojasni, da ni mogoče šteti, da zaradi vsake kršitve določb Splošne uredbe sama po sebi nastane pravica do odškodnine, saj določba jasno zahteva obstoj škode (drugi zahtevani predpostavki sta še i) kršitev določb Splošne uredbe (tj. nezakonita obdelava osebnih podatkov posameznika) in ii) vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo (tj. škoda, ki je nastala, je posledica nezakonite obdelave osebnih podatkov)).
Po mnenju SEU pa tudi iz ločene omembe “kršitve” in “škode” izhaja, da mora škoda dejansko nastati (sicer bi se zakonodajalec EU omejil samo na omembo “kršitve”). Smiselno enaki zaključki pa izhajajo tudi iz konteksta v katerega je določba umeščena in primerjava z drugimi določbami, ki se nanašajo na različna pravna sredstva, ki omogočajo varstvo pravic posameznika. SEU tako zaključi, da je glede na vse ugotovitve treba prvi odstavek 82. člena Splošne uredbe razlagati na način, da zgolj kršitev določb Splošne uredbe ne zadostuje za priznanje pravice do odškodnine.
Poleg tega se je SEU v omenjeni sodbi opredelilo tudi do vprašanja ali je pri izvrševanju prvega odstavka 82. člena Splošne uredbe, tega dovoljeno razlagati na način, da se zahteva, da je nastala nepremoženjska škoda, dosegla določeno stopnjo resnosti. SEU tako pojasni, da določba ne omenja kakršnega koli pragu resnosti, prav tako pa iz konteksta izhaja, da pravica do odškodnina ni pogojena s takšnim kriterijem. Tako razlago pa po mnenju SEU potrjujejo tudi cilji, ki jim sledi Splošna uredba, ki izrecno omenjajo, da je cilj Splošne uredbe med drugim zagotoviti visoko raven varstva posameznikov pri obdelavi sebnih podatkov v EU ter zagotoviti dosledno in enotno uporabo pravil za varstvo svoboščin in temeljnjih pravic posameznikov pri obdelavi takih podatkov v celotni EU.
SEU se tako postavi na stališče, da bi pogojevanje odškodnine za nepremoženjsko škodo z določenim pragom resnosti lahko škodilo doslednosti ureditve, uvedene s Splošno uredbo, saj bi bila višina takega pragu odvisna od sodišča do sodišča. V zvezi s tem vprašanjem SEU zaključi, da je treba prvi odstavek 82. člena Splošne uredbe treba razlagati tako, da uporaba pragu resnosti v zvezi s posamezno kršitvijo pri odločanju o nepremoženjski škodi, ni dovoljena.
Kot zadnje pa je SEU pojasnilo tudi, da morajo nacionalna sodišča, ki odločajo o znesku odškodnine, dolgovane iz naslova pravice do odškodnine, določene v 82. členu Splošne uredbe, uporabiti nacionalna pravila vsake države članice EU v zvezi z obsegom denarne škode, pri čemer morata biti spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti, kakor izhajata iz prava EU.
Če bi vas v zvezi z omenjeno tematiko ali v zvezi z vašimi obveznostmi po Splošni uredbi zanimalo še kaj več, sem vam na voljo – kontakt.
Naj vaš pravni problem postane moja skrb.
Vir fotografije: https://www.zdnet.com/article/gdpr-an-executive-guide-to-what-you-need-to-know/