V zadnjem času je bilo v medijih zaslediti številne prispevke, ki so bralce, v prvi vrsti potrošnike, opozarjali na nove pravice, ki jim jih prinaša oktobra 2022 sprejeti novi Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: »ZVPot-1«), ki je pričel veljati 26. 1. 2023 in v celoti nadomešča doslej veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: »ZVPot«).
Vendar pa je po pozornem branju besedila zakona na mestu razmislek ali gre z vidika potrošnika res za tako obsežne spremembe, kakor se izpostavlja? ZVPot-1 določene spremembe in novosti brez dvoma prinaša, ki v slovenskem pravnem redu doslej niso bile urejene. Naj jih naštejem samo nekaj:
- združitev ZVPot in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju: »ZVPNPP«) v en zakon;
- bolj smiselna in poenotena struktura zakona (nič več skakanja iz 21.b člena na 38. člen, da razvozljaš vprašanje zahtevkov iz garancije);
- ureditev pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev in specifik blaga z digitalnimi elementi;
- nova pravila o označevanju cen (nič več zviševanja cen nekaj dni pred razprodajami);
- prepoved dvojne kakovosti blaga (lešnikovi namazi in čokolada, ki so kupljeni v Sloveniji, naj bi bili iste kakovosti, kot tisti kupljeni v tujini – vprašanje pa je ali se bo na ta način dvignila kakovost tistih, ki so kupljeni v Sloveniji ali znižala kakovost tistih, ki so kupljeni v tujini);
Če pa se za potrebe tega prispevka osredotočim zgolj na jamstvo za stvarne napake, ki je bilo urejeno v ZVPot, se kot bistveno spremembo omenja, da ZVPot-1 tega jamstva ne ureja več, temveč uvaja t.i. »obvezno jamstvo za skladnost blaga«, vključno s t.i. objektivnimi in subjektivnimi zahtevami za skladnost blaga. S terminološkega vidika gre res za novost. Obligacijski zakonik, kot temeljeni vir urejanja pravnih poslov, teh terminov ne uporablja, niti jih ne uporabljajo drugi pravni akti, vendar pa je bolj kot poimenovanje pomembno kakšen je pravni položaj potrošnika v primeru, da mu je prodajalec dobavil neskladno blago.
Iskreno povedano, v bistvenem ni prav drastično drugačen. Kupljeno blago mora še vedno imeti lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno rabo ali za promet, ter lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero ga potrošnik kupuje (s formalno razliko, da mora sedaj prodajalec s tem soglašati). Največja razlika napram dosedanji ureditvi se kaže v postopku uveljavljanja odgovornosti zaradi neskladnosti blaga, in sicer zakon določa vrstni red uveljavljanje pravic – potrošnik tako ne more že takoj odstopiti od pogodbe, vrniti neskladno blago in zahtevati vračila kupnine, temveč to lahko zahteva šele v primeru, da prodajalec v zakonsko določenem roku neskladnosti ne odpravi, prodajalec ima krajši rok za odpravo neskladnosti itd. Vendar tudi tu ne gre brez izjem
Seveda bi bilo krivično govoriti o tem, da nova ureditev ne prinaša nobenih drugih sprememb v povezavi s posameznimi instituti, vendar pa gre v teh primerih zgolj za nianse in evolucijo, kar pa z vidika potrošnika ne igra večje vloge, sploh upoštevaje dejstvo, da mora biti po novem potrošnik na garancijskem listu seznanjen tudi s postopkom uveljavljanja garancije, ki poleg dosedanjega jamstva za stvarne napake, po moji oceni predstavlja največkrat uporabljen institut.
Več dela pa so z implementacijo ZVPot-1 v vsakdanje poslovanje zagotovo imela podjetja, saj so morala v svojih splošnih pogojih uskladiti terminologijo, dopolniti garancijske liste itd. ZVPot-1 predpisuje tudi nezanemarljive nove višine glob (v najhujših primerih kršitev, ki imajo posledice tudi v drugih državah članicah EU, lahko globa znaša od 1,5 % do 5 % letnega prometa podjetja), zato je brez dvoma smiselno investirati nekaj časa in sredstev v ustrezno implementacijo ZVPot-1.
Če je katero podjetje v zaostanku s tem delom in ni popolnoma prepričano kako bi se ga lotilo, sem z veseljem na razpolago za pomoč.